Pišem vse od takrat, ko sem besedo sprejel za izraz, za bistvo izročitev notranjih monologov - človek, kaljen v mimobežnem času in nepretrganem toku reke, ki se brusi s kamenjem, peskom, naplavinami, padavinami.
In obrušen sem, na koncu začetka, rojen.
In beseda moja.
Vzhajam in pustim vziti lepemu v meni.
 

Andrej Steničnik